DUHOVNE MISLI
| ........... |
v luči
božjega razodetja
jezusova mati
Marija – veliko
božje znamenje
Iz knjige Razodetja (Raz 12, 1-6a) :
»Na
nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod
njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je
vpila od porodnih muk in bolečin.
Nato
se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je
imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem kron.
Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je
ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi
porodila.
In porodila je otroka, ki mu je bilo namenjeno, da bo
pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu
prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje.
«
SVETNIKOVE BESEDE
z zaupanjem
se v molitvi
obračajmo na boga
Sv.
Beda Častitljivi (673-735), angleški redovnik benediktinec, ki mu je
Cerkev zaradi njegove splošne
razgledanosti in jasnega oznanjevanja dala še naslov »cerkveni učitelj«, v eni od pridig razlaga Marijino hvalnico Moja duša
poveličuje Gospoda:
"Moja
duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju." S temi
besedami Marija najprej priznava, da ji je Bog dal posebne darove, potem pa
našteva splošne dobrine, s katerimi Bog ne neha obsipavati človeštva. Duša
poveličuje Gospoda, kadar posveti vse svoje notranje sile Božji hvali in Božji
volji, kadar s poslušnostjo Božjim zapovedim kaže, da misli vedno na Božjo
mogočnost in Božje veličastvo. Duh poveličuje Boga, svojega rešitelja, kadar se
z vsem veseljem spominja, da ga je on ustvaril, in upa, da ga bo za večno
osrečil. Te besede brez dvoma izražajo to, kar mislijo vse svete duše, še
posebej pa so bile primerne, da jih je izrekla sveta Božja Mari. Zaradi izjemne
milosti, ki jo je deležna, je z vsem srcem gorela za tistega, katerega spočetja
se je v sebi veselila. Ona je zares lahko, še mnogo bolj kot drugi svetniki,
prekipevala od veselja v Jezusu, svojem
zveličarju. Vedela je namreč, da bo tisti, ki prihaja z nebes na svet rešit
človeštvo, postal človek po njej in da bo v eni in isti osebi resnično njen sin
in njen Gospod.
"Velike reči
mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto." Nobenih zaslug si ne pripisuje, vso veličino prišteva dobroti tistega,
ki je po svojem bistvu mogočen in velik, a ne neha dajati moč in veličino
svojim neznatnim in slabotnim vernikom. Tu potem dostavlja: 'Njegovo ime je
sveto.' S tem hoče povedati tistim, ki jo bodo slišali, in poučiti vse, do
katerih bodo prišle njene besede, naj imajo zaupanje v božje ime in naj radi
kličejo Boga, ker bodo tako lahko tudi
oni postali deležni večnega posvečenja
in resničnega zveličanja …«
|
............................................................................................. |