DUHOVNE MISLI

...........

ZADOVOLJSTVO  JE  STVAR  ODLOČITVE

V neki dom ostarelih se je preselila gospa majhne postave, ki ji je pred kratkim umrl mož in je doma ostala sama. Kljub svojim 90. letom je gospa še vedno bistra in živahna. Vsako jutro se lepo uredi,  počeše in naliči, čeprav ji vid peša.
        Preden so ji pripravili sobo, je več ur potrpežljivo čakala v sprejemnem prostoru. Prijazno je pozdravljala mimoidoče. Kljub čakanju ni kazala znakov slabe volje.
        Naposled je do nje le prišla delavka doma, da jo odpelje v njeno novo domovanje. Že med potjo do dvigala in po hodnikih je novi stanovalki opisovala njeno sobo: da ima svetle stene, pogled z okna na travnike in bližnji gozd, da so na oknih rože, da ima soba dve manjši omari …
        »Krasno! … Že vem, da mi bo všeč,« je bila nad opisom navdušena 90-letnica, skoraj kot otrok, ki dobi novo igračo.
        »Gospa, saj sobe še niste videli… Vseeno malo počakajte z oceno«, je dejala delavka.
        »Ni potrebno«, je odgovorila nova stanovalka. »Zadovoljstvo je nekaj, za kar se vnaprej odločimo. Že vnaprej sem se odločila, da mi bo soba všeč… Na vse lahko gledamo z dobre ali pa s slabe strani. Odločila sem se, da ne bom preštevala svojih tegob in se pritoževala, ampak da bom tu vse sprejemala z dobro voljo… Tako ravnam že nekaj let in spoznala sem, da je življenje polno drobnih radosti...«

v  luči  božjega  razodetja

ZAKAJ  BOG  NIČ  NE  UKREPA ?!

Iz  Matejevega evangelija   (Mt 13, 24-30):
»Jezus jim je podal drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi.  Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka.                                Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«    
 Nekaj misli:
          1. Pravi gospodar ima dobre načrte in poseje dobro seme rastlin na svojo njivo. Gospodar (Bog) se je s svoje strani potrudil. Njiva ponazarja človekovo notranjost, njegovo srce, in prav tako človeško družbo na splošno. Dobra semena so Božja beseda, lepi zgledi ljudi, darovi Svetega Duha, zakramenti, …
          2. Sovražnik hoče gospodarju škodovati. To naredi naskrivaj. Zlonamernost, skrivanje, oponašanje Boga so  prepoznavne značilnosti delovanja hudobnega duha. A hudič v nedogled ne more ostati skrit – slej ali prej se pokažejo slabi sadovi (kot pri ljuljki!). Ljuljka je podobna pšenici, ko je še mlada; pozneje je razlika med njima opazna. Na splošno je ljuljka veliko slabše kakovosti kakor pšenica. V Jezusovi priliki velja celo za plevel, ki ovira rast plemenite rastline.
          3. Gospodar ne ukrepa takoj, ampak potrpežljivo čaka do žetve. To ustvarja vtis, češ, da nima moči nad dogajanjem, da se za škodovanje sovražnika ne meni, morda celo, da Boga sploh ni. »Zakaj Bog nič ne naredi, ko se širi krivica in zlo po svetu ?!« je pogost očitek vernim ljudem. Znajdemo se v zadregi – mučimo se z iskanjem primernega odgovora. Brezbožneži medtem posmehljivo uživajo v besedni zmagi.
          4. Na koncu vendarle pride do zmage pravice in uničenja krivice. V tolažbo nam je, da Bog vseskozi spremlja dogajanje in vse ve: ve za sovražnika in za njegovo skrivno hudobijo. Nikakor ni vseeno, ali delamo dobro ali slabo. Zvestoba v dobrem se nam bo obrestovala: »Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan«.


SVETNIKOVE  BESEDE


NAREDI  ŠE  DELO  NAMESTO  SVOJEGA  BLIŽNJEGA !

Sveti Jožefmarija Escrivá (1902-1975) je španski duhovnik, ki je leta 1928 ustanovil Opus Dei, družbo, ki spodbuja člane k svetemu življenju sredi sveta. Papež Janez Pavel II.  ga je leta 2002 razglasil za svetnika.
                    V knjigi duhovnih spodbud z naslovom Pot, v poglavju 'Ljubezen do bližnjega', omenjeni svetnik navaja naslednje misli ( § 440 sl.):
            - »Ko končaš s svojim delom, opravi delo svojega brata. Zaradi Kristusa mu pomagaj tako obzirno in naravno, da sploh ne bo opazil, da delaš več, kot si po pravici dolžan. – To je res izvrstna krepost božjega otroka.
                    - Boli te pomanjkanje ljubezni tvojega bližnjega do tebe. - Kako šele usmiljenega Boga boli pomanjkanje tvoje ljubezni do  Njega!
                    - O nikomer ne misli slabo, pa čeprav njegove besede ali dejanja kažejo, da je to upravičeno.
                    - Nikoli ne kritiziraj! Če ne moreš pohvaliti, raje molči. Nikoli ne govori slabo o svojem bratu, čeprav imaš za to veliko razlogov. – Pojdi najprej pred tabernakelj, povej duhovniku, svojemu duhovnemu očetu, in mu razkrij svojo bolečino – in nikomur drugemu.
                    - Obrekovanje je nesnaga, ki umaže in ohromi apostolat (tvoje nesebično služenje drugim). – To je dejanje proti ljubezni, jemlje moč, prežene mir in prekine povezavo z Bogom.
                    - Ne skušajmo soditi. – Vsak vidi stvari s svojega zornega kota s svojim razumom, ki je skoraj vedno precej omejen, velikokrat pa tudi s črnimi ali zamegljenimi očmi, ki so jih omračile  strasti. Pogled nekaterih je tako pristranski in skažen… - Kako malo velja človeška sodba! Ne sodimo, ne da bi svojo sodbo presejali v molitvi.
                    - Če je potrebno, se potrudi in vedno od prvega trenutka odpusti tistim, ki te žalijo. Kajti naj bo škoda ali žalitev, ki si jo bil deležen, še tako velika, tebi je Bog več odpustil.«





.............................................................................................