DUHOVNE MISLI

...........

v  luči  božjega  razodetja


jezusova  mati  Marija  –  veliko  božje  znamenje

Iz  knjige Razodetja  (Raz 12, 1-6a) :
     »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.
     Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem kron. Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila.
     In porodila je otroka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje. « 

SVETNIKOVE  BESEDE


z  zaupanjem  se  v  molitvi  obračajmo  na  boga        

Sv. Beda Častitljivi (673-735), angleški redovnik benediktinec, ki mu je Cerkev zaradi njegove splošne  razgledanosti in jasnega oznanjevanja dala še  naslov »cerkveni učitelj«, v eni od pridig razlaga Marijino hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda:
     "Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju." S temi besedami Marija najprej priznava, da ji je Bog dal posebne darove, potem pa našteva splošne dobrine, s katerimi Bog ne neha obsipavati človeštva. Duša poveličuje Gospoda, kadar posveti vse svoje notranje sile Božji hvali in Božji volji, kadar s poslušnostjo Božjim zapovedim kaže, da misli vedno na Božjo mogočnost in Božje veličastvo. Duh poveličuje Boga, svojega rešitelja, kadar se z vsem veseljem spominja, da ga je on ustvaril, in upa, da ga bo za večno osrečil. Te besede brez dvoma izražajo to, kar mislijo vse svete duše, še posebej pa so bile primerne, da jih je izrekla sveta Božja Mari. Zaradi izjemne milosti, ki jo je deležna, je z vsem srcem gorela za tistega, katerega spočetja se je v sebi veselila. Ona je zares lahko, še mnogo bolj kot drugi svetniki, prekipevala od veselja v Jezusu,  svojem zveličarju. Vedela je namreč, da bo tisti, ki prihaja z nebes na svet rešit človeštvo, postal človek po njej in da bo v eni in isti osebi resnično njen sin in njen Gospod.
     "Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto." Nobenih zaslug si ne pripisuje, vso veličino prišteva dobroti tistega, ki je po svojem bistvu mogočen in velik, a ne neha dajati moč in veličino svojim neznatnim in slabotnim vernikom. Tu potem dostavlja: 'Njegovo ime je sveto.' S tem hoče povedati tistim, ki jo bodo slišali, in poučiti vse, do katerih bodo prišle njene besede, naj imajo zaupanje v božje ime in naj radi kličejo Boga, ker bodo tako lahko  tudi oni postali deležni  večnega posvečenja in resničnega zveličanja …«





.............................................................................................