DUHOVNE MISLI

...........

v  luči  božjega  razodetja


»moja  prošnja  je  bila  uslišana« !       

Iz  Sirahove knjige   (Sir 51, 1-3.6-12) :
»Zahvaljeval se ti bom, Gospod in kralj, slavil bom tebe, Boga, svojega rešitelja, zahvaljujem se tvojemu imenu, ker si mi bil varuh in pomočnik in si moje telo rešil pogube in zanke obrekljivega jezika, ustnic, ki snujejo laži. Vpričo navzočih si mi pomagal in me rešil  po svojem velikem usmiljenju in po svojem imenu iz zob tistih, ki so me hoteli požreti, iz rok tistih, ki so mi stregli po življenju, iz mnogih nadlog, ki so me obdajale, …
     Moja duša se je bila že skoraj približala smrti,
moje življenje je bilo že doli blizu podzemlja. Od vseh strani so me obkolili, pomočnika pa ni bilo; iskal sem oporo pri ljudeh, pa je ni bilo.
     Tedaj sem se spomnil tvojega usmiljenja, Gospod, tvojega delovanja, ki traja od vekov,  zakaj ti dvigaš tiste, ki vztrajno čakajo nate, in jih rešuješ iz roke sovražnikov. Z zemlje sem povzdignil svojo prošnjo, prosil sem, da bi me rešil smrti. Rotil sem Gospoda, očeta mojega gospoda, naj me ne zapusti v dneh stiske, v trenutku, ko sem bil pred ošabneži brez pomoči. Neprenehoma bom slavil tvoje ime in prepeval zahvalne pesmi.
     In moja prošnja je bila uslišana, ker si me rešil iz pogube, otel si me iz težkih okoliščin. Zato se ti bom zahvaljeval in te hvalil, slavil bom Gospodovo ime.« 


SVETNIKOVE  BESEDE


»Bodimo  dobrosrčni,  bodimo  ponižni, …«       

Sv. Frančišek Asiški (1182-1226), sin premožnega trgovca, v mladosti veseljak, po spreobrnjenju leta 1205 pa navdušen glasnik pristnega evangeljskega življenja in uboštva, redovni ustanovitelj, je v enem od pisem  vse vernike spodbujal k posnemanju Kristusove ponižnosti in skromnosti:
     »… Čeprav je bil (Božji Sin) nad vse bogat, je hotel zase in za svojo mater izbrati uboštvo. Malo pred svojim trpljenjem je obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Nato je molil k Očetu: 'Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.' Vendar je položil svojo voljo v Očetovo voljo. Očetova volja je bila, da njegov ljubljeni in slavni Sin… daruje sam sebe kot krvavo žrtev in daritev na križu. Tega ni storil zase, ki je vse ustvaril, temveč za naše grehe, da bi nam zapustil zgled in bi  hodili po njegovih stopinjah. Oče zato hoče, da bi se vsi zveličali po njem … 
     Kako srečni in blaženi so vsi, ki ljubijo Gospoda in živijo, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in svojega bližnjega kakor sam sebe'. Ljubimo torej Boga in ga molimo s čistim srcem in mislijo, kakor je sam nadvse želel, ko je rekel: 'Pravi molivci bodo častili Očeta v duhu in resnici.'  Zato ga hvalimo in molimo podnevi in ponoči, rekoč: 'Oče naš, ki si v nebesih', zakaj 'treba je vedno moliti in se ne naveličati'.
     Poleg tega obrodimo vreden sad pokore, ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe. Bodimo dobrosrčni, bodimo ponižni in dajajmo miloščino, ker ta očiščuje grehov našo vest. Ljudje namreč vse izgubijo, ko zapustijo ta svet. S seboj pa nesejo plačilo za ljubezen in za miloščino, ki so jo delili. Zanjo Gospod daje nagrado in zasluženo plačilo.
     Ne bodimo modri in razumni po človeško, temveč bodimo preprosti, ponižni in čisti. Nikoli si ne smemo želeti, da bi se povzdigovali nad druge, temveč bodimo služabniki in podložni vsakemu človeškemu redu zaradi Gospoda. Na vseh, ki bodo tako ravnali in vztrajali do konca, bo počival Gospodov duh in bo prebival in ostal v njih. Otroci bodo nebeškega Očeta, ker izvršujejo njegova dela, in so zaročenci, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa.«  





.............................................................................................