DUHOVNE MISLI

...........

Biseromašnik g. Ciril, bod' pozdravljen!

Naš g. Ciril Oražem v tem mesecu obhaja visok  duhovniški jubilej: 60 let je že mašnik, zavzet delavec v Gospodovem vinogradu.
Močno ga še vedno nagovarjajo Jezusove besede apostolom pri zadnji večerji: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad.« Zaveda se, da ga je za posebno službo Bogu izbral Jezus Kristus, ki mu je vsa ta desetletja dajal moč, ga navdihoval, varoval in vodil. Kljub letom in slabšemu zdravju hoče g. Ciril po svojih močeh prinašati sad dobrih del, ki jih od svojih učencev pričakuje naš Gospod: molitve za ljudi v stiski, spodbude ljudem v  pogovorih po telefonu in v pismih, maševanje in spovedovanje, žrtve in premagovanja, …

Slovesno sv. mašo v zahvalo za dar poklica in prejete milosti bo g. Ciril imel v šmarski cerkvi v nedeljo, 08.7. ob 10h dopoldne. K tej sv. maši vas lepo vse vabi.
Vesel bo tudi, če si boste lahko vzeli čas za  tridnevno duhovno pripravo na praznovanje in prišli k večerni sv. maši,  05., 06. in 07. julija ob 19h v šmarsko cerkev. Tiste dni bodo nagovore pri sv. mašah imeli trije duhovniki, ki so v bližnji preteklosti  službovali v Šmartnem.

Biseromašniku g. Cirilu čestitamo ob lepem jubileju! Zahvaljujemo se mu za zgled velikodušnega Gospodovega oznanjevalca in za pastoralno pomoč v obeh župnijah. Obenem mu voščimo Božjega blagoslova, potrebnega zdravja in zadovoljstva.

V  luči  božjega  razodetja

»Dober  boj  sem  izbojeval «       

Iz  2. pisma apostola Pavla Timoteju (2 Tim 4, 6-8.17-18):
»Jaz se namreč že darujem kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegov prihod …
K meni je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani. In tako sem bil rešen iz levjega žrela. Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen. «

Nekaj misli :
1. Sveti Pavel v ujetništvu v Rimu sluti, da se njegovo zemeljsko življenje bliža koncu. Sodelavcu, pomočniku Timoteju v pismu zapiše, da je zelo zadovoljen z opravljenim delom oznanjevanja vere drugim ljudem. Zaslug za uspešno širjenje Kristusovega evangelija poganom ne pripisuje sebi, saj pravi, da mu je Gospod dal moč, da je oznanjevanje dopolnil. – Verni človek  naj bi pogosto obrnil svoj duhovni pogled nazaj, na prehojeno pot oziroma opravljeno delo: ne le na jesen življenja, ampak  prav tako ob koncu  delovne dobe (ob vstopu v pokoj), ob okroglih življenjskih jubilejih, ob koncu šolanja, ob poroki, ob koncu veroučnega, šolskega, študijskega  leta,… oziroma kar vsak večer naj bi si izprašal vest, kako je podarjeni dan izkoristil za dobro. Obenem naj bi se Bogu zahvalil za pomoč.
2.  Dobro opravljenemu delu sledi plačilo, nagrada. Apostol Pavel je prepričan, da mu pravični Bog ne bo ostal dolžan. Omenja venec pravičnosti. Lovorjev venec so v tistem času prejemali na glavo zmagovalci v bojih ali na tekmovališčih. Venec na glavi je zanj simbol, znamenje nagrade večnega življenj, nesmrtnosti, ki jo daje Bog zvestim vernikom za služenje Njemu in ljudem. - Med ljudmi je uveljavljeno plačevanje dela, uslug in blaga z denarjem. A to ne more »pokriti« vseh dejanj ljubezni in dobrote. Kristjan se ne vznemirja zaradi neporavnanih računov  s strani drugih ljudi, saj ve, da je Bog »pravičen sodnik, ki dobro plačuje (in hudo kaznuje)« - glavno plačilo še pride.
3. Apostol narodov slavi Boga, ki ga je večkrat rešil iz hudih nevarnosti in ga bo reševal še naprej. S tem pokaže svoje krščansko upanje in zaupanje v Boga. -  Ob stiskah, preizkušnjah, smrti najbližjih čutimo duhovno tolažbo, ki jo daje Božja Beseda, molitev, sv. maša,... Sv. Pavel nas spodbuja, da se ne predajamo žalosti, malodušju in pomilovanju sebe. Prepustimo se svetlobi krščanskega upanja.

SVETNIKOVE  BESEDE

OKLENI  SE KRISTUSA, PA BOŠ VARNO HODIL DO CILJA   

     Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274), italijanski redovnik  dominikanec, velja za enega največjih teologov Katoliške Cerkve.  Bil je glavni pridigar svojega časa in  pomočnik več papežem. Njegovi najbolj znani in obsežni deli sta Summa teologica  in Summa contra gentiles. Že več stoletij mu Cerkev pripisuje naslov  cerkvenega učitelja. Je tudi zavetnik katoliških visokih šol.  Ob vsej svoji učenosti je ostal skromen, prijazen in pobožen.
     Ko razlaga  Janezov evangelij, Jezusove besede pri zadnji večerji učeni  svetnik  zapiše:
     »Pot je Kristus sam, zato pravi: 'Jaz sem pot'. Kristusova trditev ima svoj razlog, kajti 'po njem imamo dostop do Očeta'.
     Ta pot pa ni oddaljena od cilja, marveč je z njim združena, zato Kristus dodaja: 'Resnica in življenje'. Tako je Kristus hkrati pot in cilj, pot po svoji človeški naravi, cilj po svoji božji naravi. Kot človek nam govori: 'Jaz sem pot', a kot Bog dodaja: 'Resnica in življenje'. Ti dve besedi primerno označujeta cilj te poti.
     Cilj te poti je vrhunec človekovega hrepenenja. Človek si želi predvsem dvoje: najprej spoznanje resnice, kar je lastno samo njemu; potem pa nadaljevanje svojega bivanja, kar je skupno  vsem stvarem. Kristus je pot, po kateri pridemo do spoznanja resnice, saj je sam resnica: 'Gospod, svojo pot mi pokaži, da bom zvest tvoji resnici'. Kristus je tudi pot, po kateri pridemo v življenje, kajti on je življenje: 'Pokazal mi boš pot  življenja.' Zato je kot cilj te poti označil resnico in življenje. Prav to dvoje je bilo prej povedano o Kristusu. Prvič zato, ker je Kristus življenje: 'V njem je bilo življenje'; drugič zato, ker je resnica: 'Bil je luč ljudi'. Luč pa je resnica.
     Če torej iščeš, po kateri poti naj kreneš s tega sveta na drugo stran, sprejmi Kristusa, kajti On je pot: 'To je pot, hodite po njej'. In sv. Avguštin pravi: 'Hodi za človekom in prideš k Bogu.' Bolje je šepati po tej poti, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav stopa počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se  tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
     Če se sprašuješ, kod naj hodiš, se okleni Kristusa, kajti on je resnica, h kateri hočemo priti: 'Resnico bodo premišljevala moja usta.'  Če vprašaš, kje naj obstaneš, drži se Kristusa, kajti on je življenje: 'Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.'
     Okleni se torej Kristusa, če hočeš biti varen. Ne boš zablodil, saj je Kristus pot. Tisti torej, ki se njega oklene, ne hodi kar na slepo, ampak po pravi poti. Ne bo prevaran, ker je Kristus resnica in uči vso resnico, saj pravi: 'Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da izpričam resnico'. Prav tako se mu ni treba vznemirjati, da bo zašel, saj je Kristus življenje  in tudi daje življenje, kakor sam pravi: 'Prišel sem, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju.'«


.





.............................................................................................