DUHOVNE MISLI

...........

Varujmo  se  preklinjanja  in  grdega  govorjenja!

V neki župniji je živel človek, ki je veliko preklinjal. Vsi so to vedeli. Župnik ga je večkrat na štiri oči opominjal, naj preneha s preklinjanjem Boga, Marije in ljudi, a zaman. Župnik je pri sebi sklenil: 'Poskusil bom še s pridigo, morda bo ta kaj zalegla. 
Pri nedeljski sv. maši je preklinjevalca zagledal v zadnji klopi. Začel je s pridigo o moči Božje besede in o moči izgovorjenih lepih besed, ki so drugim v blagoslov. Nato je izpostavil še neprimerno govorjenje. Zaključil je: »Na žalost imamo v naši župniji hude preklinjevalce, ki skrunijo Božje ime. Vsak opomin je zaman… Bratje in sestre, ne delajmo sebi sramote, ne žalimo Boga. Nehajmo preklinjati in skruniti, kar je sveto…« Zdelo se je, da  je tedaj  mož v zadnji vrsti  postal nemiren.

Po sv. maši je ta mož prišel v zakristijo. Župnik se je znašel v zadregi: pričakoval je, da ga bo preklinjevalec zaradi pridige »napadel«. Ta pa je župniku dejal: »Čestitam! Prav je, da ste jim povedali, kar jim gre… Takim, ki preklinjajo, je potrebno povedati naravnost v obraz! ... Samo to sem vam želel povedati. Pa srečno!«  Mož je odšel iz zakristije.
Župnik  je ostal brez besed. Še dolgo se je  čudil možu, ki je ostal slep za svoje napake. (prir. po zgodbi Preklinjevalec, iz knjige Zgodbe kažejo pot, zbral Božo Rustja).
Skrbimo za lepo govorjenje! Sv. Pavel uči: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4, 29).

v  luči  božjega  razodetja

SPREOBRNJENI  SAVEL  POGUMNO  OZNANJA      

Iz  Apostolskih del  (Apd 9, 26-31):
»Savel je prišel v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec. Tedaj se je zanj zavzel Barnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu. Poslej se je z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu. Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz.
                        Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha.«

Nekaj  misli:
1. Do spreobrnjenega Savla so Jezusovi učenci v začetku zelo previdni. Ne zaupajo mu takoj – hočejo se prepričati, ali niso njegovi stiki z njimi le pretveza, zvijača, da bi jih polovil in vrgel v ječo. A njegova  vnema za oznanjevanje, ki jo potrdi še apostol Barnaba, jih pomiri.
2. Spreobrnjenje Savla, ki iz preganjalca kristjanov postane zavzet oznanjevalec vstalega Kristusa, je  močna spodbuda za skupnosti kristjanov. V spreobrnjenem Savlu, ki si privzame ime Pavel, vidijo Božji prst, znak Božje moči in milosti. Gre za prvo večjo »zmago«  Cerkve, ki pokaže, da njihovo zaupanje v Boga ni prazno – premagan je prvi »sovražnik«.

3. Zatišje po prvi »zmagi« blagodejno vpliva na prvo Cerkev, da si nekoliko oddahne in opomore: da se skupnosti novih kristjanov lahko poglobijo v Jezusov nauk in organizirajo versko življenje.

SVETNIKOVE  BESEDE

KristUsovo  vstajenje  nas  prenavlja

Sv. Gregor iz Nise (334-394), eden od treh »cerkvenih očetov« iz Kapadocije, škof na ozemlju današnje Turčije, je vneto branil pravo vero pred arijanci. Najbolj je znana njegova knjiga Velika kateheza. V enem od svojih velikonočnih govorov je nazorno prikazal, kako Kristusovo vstajenje prenavlja ranjeno človeško naravo: 
»Zmagalo je kraljestvo življenja in oblast smrti se je zrušila. Tako je prišlo do drugega rojstva, drugačnega življenja in drugačnega ravnanja, celo do preobrazbe naše narave same. To novo rojstvo ni 'iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga'. Kako se je  to zgodilo? Spregovoril bom o tej milosti z jasno besedo. Zarodek novega človeka je spočet z vero, luč pa zagleda s krstnim prerojenjem. Potem je njegova rednica Cerkev, ki ga doji z resnicami, njegova hrana je kruh od zgoraj. Odrašča z izpopolnjevanjem v vzornem življenju, poroči se s sklepanjem zveze z modrostjo, otroci so njegovi upi, hiše Božje kraljestvo. Njegova dediščina in bogastvo so užitki rajskih dobrih. Konča pa ne s smrtjo, ampak z večnim življenjem, ki je pripravljeno svetim…
V novem stvarstvu je sonce čisto življenje, zvezde so kreposti, ozračje iskreno vedenje, morje 'globočina bogastva modrosti in vednosti'; zelenje in rastlinje je dober pouk in božje resnice, s katerimi se hrani  ljudstvo paše, to se pravi božja čreda; dozorevanje drevja pomeni izpolnjevanje zapovedi.
Danes se rodi pravi človek, ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Ali ne bo tudi zate začetek novega sveta, 'dan, ki ga je Gospod naredil'? Prerok Zaharija pravi o njem, da ni podoben nobenim drugim dnem in nobenim drugim nočem. Vendar še nismo povedali tega, kar je najodličnejše pri današnji milosti: Danes je konec porodnih bolečin in groze smrti, današnji dan nam je dal prvorojenca od mrtvih. 'Grem,' pravi Jezus, 'k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu'. O prelepa in osrečujoča vest! On, ki je postal človek in naš vrstnik, je hotel, da postanemo njegovi bratje. Privzeto človeško naravo je privedel k resničnemu Očetu, da bi po njej privedel k njemu tudi vse svoje vrstnike.«


.





.............................................................................................