DUHOVNE MISLI

...........

v  luči  božjega  razodetja


sveto  pismo  nam  pomaga  prav  živeti          

Iz  Knjige Psalmov  (Ps 119, 97-105) :
»Gospod, kako ljubim tvojo postavo,
     ves dan jo premišljujem.
Tvoja zapoved me dela modrejšega od mojih
     sovražnikov, kajti ona je vedno moja.
Postal sem modrejši kakor vsi moji učitelji,
     kajti tvoja pričevanja so moje premišljevanje.
Več razumem kakor starci, ker čuvam tvoje ukaze.
Od vsake slabe poti odvračam svoje noge, 
     da bi izpolnjeval tvojo besedo.
Nisem se umaknil od tvojih sodb, ker si me ti učil.
Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki,
     bolj kakor med mojim ustom.
Iz tvojih ukazov zajemam razumnost, 
     zato sovražim vsako lažno pot.
Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.«

     Nekaj misli:
1. Že Judje, starozavezno Božje ljudstvo, so vedeli, da jim premišljevanje Božjih sporočil njihovim očakom,  prerokom in kraljem pomaga prav živeti, da so to spoznanja, ki vodijo do resnične modrosti življenja. Zato so se k tem naukom radi vračali in jih cenili.
2. Za pridobitev Božje modrosti se je v današnjem času potrebno malo bolj potruditi (saj nam je slika, televizijska in spletna, polenila naše možgane). Kako?
Vzeti si je potrebno čas, najti miren kotiček, se vživeti v besedilo in ga nekaj časa premlevati v sebi. Jezus nas spodbuja k temu, ko pravi: »Iščite in boste našli, prosite in boste prejeli, trkajte in se vam bo odprlo.« Smo v podobnem položaju kot tisti  človek, ki bi rad prišel do okusnih jedrc v zrelem orehu: vložiti mora nekaj moči, da stre lupino; ko pa občuti v ustih prijetno vsebino oreha, si zaželi še jedrc iz drugih orehov. Kdor torej enkrat zaznamo »okus« Božjih resnic, si jih želimo pridobiti še v večji meri.
3.    Psalm številka 119 je prav posebna hvalnica božjim naukom (tu npr. srečamo izraze kot so: 'postava', 'zapovedi', 'pričevanja', 'ukazi', 'sodbe', 'izreki', …). Obsega namreč kar 22 sklopov kitic - kolikor je črk hebrejske abecede. V njih se zrcali življenje preprostega človeka – vsebino vseh kitic  lahko povzamemo v misel: »Gospod, tvoja spoznanja, tvoje besede so mi v pomoč, da znam reševati stiske in premagujem svoje nasprotnike.«

4.  V svetopisemskih knjigah, kjer je v ospredju modrost življenja, ki jo daje Bog (2. in 5. Mojzesova knjiga, knjiga Modrosti, Pregovori, Sirahova knjiga, Pridigar, knjiga Psalmov), se glavna oseba odlomka / pisatelj velikokrat neposredno (v 1. osebi ednine ali množine) obrača na Boga. To pomeni, da Božja modrost ni kar neka modrost, ki ti lahko v življenju koristi pri odločitvah, ampak hkrati sredstvo za graditev osebnega odnosa do Boga.  

SVETNIKOVE  BESEDE

usklajenost  vsega  ustvarjenega        

Sv. Atanazij (295-373), škof v Aleksandriji v Egiptu, pisatelj številnih spodbudnih duhovnih, zgodovinskih besedil in razlag svetopisemskih odlomkov, se je zavzeto trudil za ohranitev pravega nauka Cerkve. Večkrat je zaradi tega moral v izgnanstvo.
     V govoru Zoper pogane sv. Atanazij razlaga trditev apostola Janeza (iz 1. poglavja Janezovega evangelija), da Jezus Kristus, Božja Beseda vsakemu bitju ali  stvari daje svoje mesto v vesoljnem redu. Takole pravi:
     »Ni bitja ali ustvarjene stvari, ki ne bi nastala in obstala po Božji Besedi, kot pravi tudi sv. Janez – apostol bogoslovec: 'V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič.'   Če glasbenik uglašuje liro, uglasi nizke tone z višjimi in srednje z ostalimi, da doseže blagoglasje (harmonijo tonov). Podobno Božja modrost drži v rokah vesolje  kakor liro:  prilagaja ozračje zemeljskim stvarem in povezuje nebesna bitja z ozračjem.  S svojo mislijo in hotenjem druži posamezne dele s celoto in jih spravlja v vrtenje in ter tako ustvarja en sam svet in en sam red, eno samo čudovito lepoto. Božja Beseda pa ostaja pri Očetu negibno, medtem ko giblje vse stvari in spoštuje njihovo lastno naravo in Očetovo voljo. Vsa bitja prejemajo v skladu s svojo naravo od Njega svoje življenje in svoj obstoj in po njem tvorijo čudovito, zares Božje blagoglasje.
     To lahko ponazorimo s prispodobo. Poglejmo velik pevski zbor! Sestavljajo ga različni ljudje, otroci, žene, odrasli in mladi. Zborovodja ga usmerja z gibi rok, vsak izmed pevcev pa poje v skladu s svojo naravo in močjo glasu: mož kakor mož, otrok kot otrok, prileten človek kakor prileten, mladenič kakor mladenič. Vsi glasovi pa se zlivajo v eno samo blagoglasje. Še drug primer! Pomislimo na dušo, ki hkrati zaposluje naše čute, ustrezno njihovemu načinu delovanja. Če se nekaj pred nami zgodi, so vsi čuti  hkrati dejavni: oko gleda, uho posluša, roka tiplje, nos vonja, noge napravijo korak naprej ali nazaj… Tako Božja Beseda hkrati vse stvari upravlja z enim samim prebliskom svoje volje, tako da vsako bitje deluje na svoj način,  vsa skupaj pa delujejo kot en vesoljni red.«  



.............................................................................................