DUHOVNE MISLI

...........

v  luči  božjega  razodetja


» odel  me  je  z  oblačilom  odrešenja «         


Iz  knjige preroka Izaija  ( Iz  61, 10-11) :
»Silno se veselim v GOSPODU,
moja duša se raduje v mojem Bogu.
Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja,
ovil me je z ogrinjalom pravičnosti,
kakor ženina, ki si nadene venec,
kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom.

Saj kakor zemlja poraja svojo rast
in kakor vrt poganja svoje seme,
tako bo Gospod BOG dal poganjati pravičnost
in hvalo pred vsemi narodi.«


SVETNIKOVE  BESEDE


IMETI  MORAMO  SVETI  STRAH  PRED  BOGOM     


Blaženi John Henry Newman (1801-1890) je bil najprej anglikanski pastor, leta 1845 je prestopil v Katoliško Cerkev, postal katoliški duhovnik, škof in kardinal. Za blaženega ga je leta 2010 razglasil papež Benedikt XVI.  Uvrščajo ga med največje krščanske mislece zadnjih stoletij.
     V knjigi Vodi me, dobrotna luč (str. 219-221) opozarja kristjane pred predrznim, lahkomiselnim odnosom do Boga : »V življenju kristjana morata strah (pred Bogom) in ljubezen (do Boga) hoditi drug ob drugem… Nihče ne more Boga prav ljubiti Boga, če se ga ne boji; čeprav se ga marsikdo boji, ne da bi Ga ljubil. Vase zaverovani ljudje, ki ne poznajo svojega srca, ne razlogov, zaradi katerih bi bili nezadovoljni s seboj, se Boga ne bojijo in imajo to drzno svobodo za ljubezen do Njega. Kdor prostovoljno greši, se Boga boji, a Ga ne more ljubiti. Kdor pa je Bogu vdan, se Ga boji in Ga ljubi…Tako je tudi v medčloveških odnosih: nihče ne ljubi drugega, če ne čuti do njega spoštovanja. Če prijatelji prekoračijo ta notranji odmik v ljubezni, morebiti še nekaj časa vztrajajo drug ob drugem, a vez notranje edinosti se je pretrgala. Trajno prijateljstvo temelji le na vzajemnem spoštovanju.
     Tako je tudi v veri. Kristusovega usmiljenja ne moremo razumeti, dokler nismo doumeli Njegove moči, veličastva, nedopovedljive svetosti, z drugo besedo, prej se ga moramo bati. Pa ne tako, kakor da se najprej pojavi strah in šele nato ljubezen; večinoma bo prišlo oboje hkrati: ljubezen do Boga blaži strah, strah pa trezni ljubezen, da  postane povsem čista… Trpkost in sladkost, ki se svojsko med seboj mešata, tako puščata v človeku trajen okus po Božji resnici in ta ga zadovolji…
Tudi če bi bili čisti kot angeli pred Božjim obličjem, bi vendarle bilo treba misliti, da se moramo bati Njega, pred katerim niti nebesa niso čista… Celo serafi skrivajo svoje obličje (pred Bogom), ko vzklikajo: »Slava!« Že samo dejstvo, da je Bog neskončen in nad vse popoln, ima za stvari in umrljive ljudi nekaj silnega v sebi in bi morala vse verne ljudi pripraviti do tega, da priznavajo tudi sveti strah – naj neverni to občutje, razumljivo, še tako tajijo…
Sveti strah je občutje, ki bi ga morali imeti, in to v zelo veliki meri, če bi dejansko gledali (samega) Boga. Ta se pojavi takoj, ko se zavedamo Božje navzočnosti. Kolikor bolj verujemo v Božjo navzočnost, toliko bolj nas (sveti strah) prešinja. Če pa nas ne, to le pomeni, da ne verujemo, da je On navzoč… Kdor veruje, da je (Bog) navzoč, se boji zaupnosti ali neresničnih besed in si prevzetno ne lasti sodbe, kaj je Božja volja, ne sklicuje se samozavestno na zaupno razmerje do Boga in se varuje predomačega vedenja, ko govori z Njim.
     Pomislimo samo, kako drugače govorimo o prijatelju v njegovi odsotnosti ali pa ko je prisoten… Kadar je prijatelj odsoten, radi nekam preveč sproščeno govorimo, kaj misli o tej ali oni zadevi. Če pa je med nami, tehtamo svoje besede; marsikdaj nam tudi ni do besede, zakaj dobro vemo, da bi lahko rekli kaj narobe… No, če tako čutimo do svojega vrstnika, kako bi se vedli vpričo angela? In kako bi šele ravnali v navzočnosti vsevednega Sodnika ljudi!

     To, kar je obzirnost in premišljenost v odnosu do soljudi, postane sveti strah v razmerju do vsemogočnega Boga. In tisti, ki se ga ne bojijo, kratko malo ne verujejo, da jih vidi in sliši. Ko bi verovali, bi prenehali s predrznim zanašanjem na Njegovo naklonjenost in napovedmi, kaj bo napravil; ne bi tvegali pripomb k Njegovemu razodetju, ne bi nespoštljivo ravnali z Njegovim imenom … Ljudje bi morali neprisiljeno in kot nekaj samoumevnega v vsem govorjenju in delu, pri verskih opravilih in pri vsakdanjih opravkih razodevati, da se Boga bojimo in Ga ljubimo.«





.............................................................................................