DUHOVNE MISLI

...........

VINO  IN  DUŠA  POTREBUJETA  SKRBNO  NEGO

             Naši kraji ležijo na robu vinorodnega območja v Sloveniji, a kljub temu vas je tu kar nekaj zavzetih vinogradnikov. Tisti, ki imate vinograd doma, dobro veste, da sončna lega vinograda še zdaleč ni vse.
            Pridelovanje vina vključuje celo vrsto dejavnikov, ki se morajo ujemati, da pridete do dobrega vina: pravilno obrezovanje, spomladi temperature ozračja ne smejo biti pod ničlo (letos je slana naredila precej škode), okopavanje, gnojenje, škropljenje trte proti raznim škodljivcem in boleznim, dovolj vlage – dežja čez poletje in lepo vreme (letos je, žal, v poletnem času vinograde sklestila še toča)… Po trgatvi sledi še drugi del: delo z moštom v kleti. Tudi tu je potrebno biti nenehno pozoren na mošt in vsak dan spremljati mlado vino, da prav »zori«.
            Kot je pridelava dobrega vina že skoraj »cela znanost«, tako tudi nega naše duše nekaj stane. Dela na samem sebi ne smemo zanemariti, če hočemo biti »žlahtni«. Začne se z obrezovanjem – odpovedjo sebičnih želja, nadaljuje z okopavanjem – z izpraševanjem vesti, gnojenje duše je premišljevanje Božje besede, sonce za dušo je molitev in sv. obhajilo pri sv. maši, varovati se je potrebno zmrzali, ki jo predstavlja sovraštvo med ljudmi, in toče  materializma… Duhovna trgatev so dobra dela, ki jih storimo, naša povezanost z župnijo (tudi po sv. birmi !) preko nedeljske sv. maše pa je »kletarjenje« duše.
            V nasprotju z dobrim vinom, ki ga v ustih in grlu občutimo le par trenutkov, je negovana, »žlahtna« duša tisti cvet, ki lepo diši in nikoli ne ovene.


v  luči  božjega  razodetja

MRTVI  »SE  BODO  PREBUDILI«        

Iz  knjige preroka Daniela  (Dan 12, 1-3):
»Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.«


SVETNIKOVE  BESEDE
NEBESA  SI  PREDSTAVLJAMO  PREVEČ  PO  SVOJE      

Blaženi John Henry Newman (1801-1890) je bil najprej anglikanski pastor, leta 1845 je prestopil v Katoliško Cerkev, postal katoliški duhovnik, škof in kardinal. Za blaženega ga je leta 2010 razglasil papež Benedikt XVI.  Uvrščajo ga med največje krščanske mislece zadnjih stoletij.
                        V knjigi Vodi me dobrotna luč (str. 191-192.208) ta prodorni mož opozori na zmotno predstavo o nebesih:
                        »Radi se varamo in mislimo, da so nebesa kraj kakor naša zemlja, hočem reči, kraj, kjer lahko vsak izbira to, kar je njemu po volji. Vidimo namreč, da imajo tu na svetu navzven usmerjeni ljudje svoje veselje, na dom vezani ljudje pa spet svoje. Umetniki, znanstveniki, politiki imajo vsak svoje cilje in radosti. In  … živimo v prepričanju, da je v nebesih prav tako. Edina razlika, ki jo pričakujemo med tem in drugim svetom, je ta, da tu glede stvari nimamo gotovosti, tam pa bomo gotovo dosegli, kar iščemo. Tako sklepamo, da bo v nebesih srečen vsakdo, ne glede na njegove navade, okuse, način življenja, če bo le enkrat sprejet tja. Pri sebi vemo, da je za drugi svet potrebna neka priprava. A ne znamo oceniti njene vsebine in pravega pomena. Zdi se nam, da se z Bogom lahko spravimo (dobimo odpuščanje za svoje grehe), kadar nas je volja, kakor da človeku na splošno ni treba drugega, kakor da od časa nekoliko popazi na svoje verske dolžnosti. Morda smo med zadnjo boleznijo te dolžnosti nekoliko bolj resno vzeli - kakor trgovci urejajo svoja pisma in papirje, preden gredo na pot ali preden se lotijo kakšnih obračunov.
                        Vendar tako pojmovanje nebes ni pravilno. Kajti nebesa, kakor je razvidno iz Svetega pisma, niso kraj, kjer bi bilo prostora za različna, nasprotujoča si stremljenja kakor tu na svetu. Tukaj lahko streže vsak svojemu nagnjenju, v nebesih pa odloča Božji okus… Iz izkustva vemo, kako nesrečni smo lahko sredi tujcev  ali drugače mislečih in drugam usmerjenih ljudi. Kako žalostno bi bilo, če bi morali biti v tuji deželi, med ljudi, katerih jezika se ne bi mogli naučiti, med obrazi ljudi, ki jih nikoli prej nismo videli.
                        To je le bleda primerjava za osamljenost posvetno usmerjenega in čutnega človeka, ki bi se znašel v angelski in svetniški družbi. Kakor izgubljen bi taval po nebeških dvorih. Nikogar sebi podobnega ne bi tam našel…
                        Bog ne more spremeniti svoje narave. Vedno bo svet. A ker je On svet, nobena grešna duša ne more biti srečna v nebesih. Ogenj ne vžiga železa, ampak slamo. Ogenj bi nehal biti ogenj, ko bi ne bilo tako…
                        Vem, moj Bog, spremeniti se moram, če hočem nekoč gledati tvoj obraz… Telo in duša morata odmreti svetu. Moj pravi jaz, moja duša, se mora resnično preroditi, le kdor je svet, te lahko gleda…  Naj se dan na dan upodabljam po Tebi in se spreminjam »iz sijaja v sijaj«, ko upiram svoj pogled Vate in se naslanjam na Tvojo roko. Vem, Gospod, da moram do Tebe skozi preizkušnje, skušnjave in mnoge boje. To vem, čeprav ne vem, kaj me čaka. Vem pa tudi to: če nisi Ti z menoj, se spreminjam na slabše, ne na boljše.«



.





.............................................................................................