............
Župnija Šmartno spada med starejše župnije na Slovenskem. Župnija leži na jugovzhodu litijske kotline in poleg Šmartna z okolico obsega naselja v jablaniški, kostrevniški, vintarjevški in zavrstniški dolini. Nastala je iz vikariata sv. Martina (vikariat je podružnica z lastnim duhovnikom), ki se omenja že 1135. Ta je takrat spadal v pražupnijo Šentvid pri Stični, nato pa leta 1395 pod Stično. V prejšnjih stoletjih in desetletjih je bil tu sedež dekanije. Župnijo je zaznamovala trgovska, gasilska, usnjarska, šolska in pevska tradicija kraja Šmartno ter številni duhovni poklici. Od začetka 20. stoletja je znana po svoji veliki, neogotski cerkvi. V tem obsegu je od leta 1936. Ima 5 podružnic. Župnija spada v dekanijo Litija. Ima okrog 4000 prebivalcev. Velika večina prebivalcev je katoličanov.

Šmarska cerkev

Prvi, zgodovinsko izpričani podatki o cerkvi v Šmartnem so iz začetka 16. stoletja (leta 1522). Sedanja cerkev je zgrajena v neogotskem slogu, na istem mestu kot prejšnja. Sezidali so jo v dveh letih, od 1899 do 1901, po načrtih arhitektov Jeblingerja iz Linza in Adolfa Wagnerja iz Gradca. Glavni razlog za gradnjo nove cerkve je bil ta, da je bila prejšnja premajhna (za polovico manjša od sedanje). V času zidave je na gradbišču nove cerkve hkrati delalo 45 slovenskih zidarjev, največ iz okolice Šempasa pri Novi Gorici, pomagalo pa okrog 60 domačinov. Opeko za cerkev (1.050.000 kosov) so izdelali iz domače gline na obrobju Cerkovnika, kjer je tudi stala opekarna z veliko pečjo. Dobro polovico denarja za gradnjo so dobili iz zapuščine šmarskega dekana Josipa Burgerja (1800-1870), ostalo so prispevali župljani in dobrotniki. Kamnit glavni oltar, oba stranska oltarja v čast sv. Antonu in Brezmadežni Devici Mariji, prižnico in krstilnik je izdelal ljubljanski kamnosek Feliks Toman.

Cerkev je 15. septembra 1901 v navzočnosti okrog 5000 ljudi, 35 duhovnikov in domačega župnika in dekana Ivana Lavrenčiča posvetil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Njen zavetnik je ostal sv. Martin iz Toursa /izgovori se: Tura/ v Franciji, goreč in skromen škof, znan po svoji dobrodelnosti, ki je živel v 4. stoletju (316-397). Orgle z 28 registri po načrtih Josipa Brandla iz Maribora je 18. septembra 1908 blagoslovil ljubljanski kanonik dr. Andrej Karlin, kasnejši mariborski škof. Poslikave stropa, sliko zavetnikov podružničnih cerkva nad oltarjem sv. Antona, sliko Marijinega groba nad oltarjem Brezmadežne, križev pot in prizore na prižnici (zlata imitacija mozaika na bakreni podlagi) ter sv. Martina na konju v »trikotniku« nad glavnim vhodom je po načrtih Jožeta Dostala v letih 1911 do 1913 izvedel ljubljanski slikar Anton Jebačin. Šest slik svetnikov v stranskih oltarjih (Brezmadežna, sv. Anton Padovanski, sv. Alojzij, sv. Barbara, sv. Janez Krizostom, sv. Avguštin) je delo akademskega slikarja Kastnerja z Dunaja.

Cerkev je dolga 46 m, notranjost do stropa meri dobrih 16 m. Zvonika sta (do vrha križev) visoka 60 metrov. Najstarejši del cerkve so nagrobni spomeniki krajevnim veljakom 16. stoletja, vzidani v stene prostora (nekdanjega kioska) pod »ženskim« (levim) zvonikom: Erazmu Wagenberškemu – 1522, vikarju Juriju Smuku – 1537 in Erazmu Lihtenberškemu – 1566. Župnijsko žegnanje je v nedeljo po sv. Martinu iz Toursa, ki goduje 11. novembra.


Življenje sv. Martina

Zavetnik cerkve in župnije, Sv. Martin, spada med najbolj priljubljene svetnike. Rodil se je na ozemlju današnje Madžarske, v današnjem kraju Sombotel, leta 316, torej le tri leta po tem, ko so kristjani v rimskem cesarstvu dobili versko svobodo. Njegova starša nista bila kristjana. Tako kot njegov oče, je tudi mladi, 15-letni Martin vstopil v vojaško službo. Martin je bil kot vojak dobrega srca - iz tega obdobja je znani dogodek, kako nekega zimskega večera leta 334 na konju jezdi v mesto Amiens (mesto v Franciji, severno od Pariza) in prezeblemu beraču da pol svojega plašča.

Kmalu po tem dogodku, takrat se je že pripravljal na prejem sv. krsta, je zapustil vojaško službo in spoznaval krščanstvo pri škofu Hilariju v Poitiersu /izgovori se: Puatie/ (mesto v Franciji). Ko je postal kristjan in duhovnik, je najprej odšel v svoj rojstni kraj in za krščanstvo pridobil svojo mamo. Zaradi hudega nasprotovanja arijancev, krščanske verske ločine, je nato nekaj let preživel kot puščavnik na italijanskem otoku Gallinara pri Genovi. Okoli leta 360 se je preselil kot puščavnik nazaj v Francijo, blizu Poitiersa, in tam ustanovil samostan.

Okoli leta 371 so ga ljudje in duhovniki zaradi vzornega življenja predlagali za škofa v Toursu /izg. Turu/. Legenda pripoveduje, da se je v svoji skromnosti pred to službo hotel skriti, a so ga izdale goske. Nazadnje je sprejel škofovsko službo, a kot škof je živel v preprosti koči zunaj mesta. Dobrih 25 let je kot škof veliko potoval po podeželju svoje škofije Tours, goreče oznanjal evangelij in spodbujal verne k doslednemu življenju po veri. Zelo se je zavzemal za reveže. Ob njegovih molitvah in govorih ljudem se je zgodilo veliko čudežev (ozdravljenj, spreobrnjenj). Zavzemal se je tudi za enotnost med duhovniki in jasen nauk Cerkve. Umrl je 8. novembra leta 397, star 81 let. Ob smrti so se v Tours prišle od njega posloviti velike množice ljudi.
11. november je dan njegovega pogreba. Že kmalu po smrti so ga začeli častiti kot svetnika. Temu svetniku je v Sloveniji posvečenih 80 cerkva.


Redovnice usmiljenke - duhovni poklici

V župniji Šmartno so 69 let (od 1946 do novembra 2015) stalno bivale redovnice usmiljenke, ki imajo za svojega vzornika sv. Vincencija Pavelskega. Sestra Liza Nrecaj in sestra Vlasta Tacer  sedaj stanujeta v samostanu v Šentjakobu, v Šmartno pa še vedno prihajata v službo in ohranjata povezanost s šmarsko župnijo.

Iz šmarske župnje izhaja v zadnjih desetletjih več duhovnih polklicev: duhovnikov, redovnikov in redovnic - skupaj jih je 11.  Zadnja nova maša (g. Martin Golob) je bila leta 2013. 


Podružnice
  • Podružnična cerkev svete Ane v Zgornji Jablanici.
  • Podružnična cerkev svetega Mohorja in Fortunata na Libergi.
  • Podružnična cerkev svete Marije Magdalene v Gradišču nad jablaniško dolino.
  • Podružnična cerkev svetega Petra v Vintarjevcu.
  • Podružnična cerkev Povišanja Svetega Križa v Brezju.