»Eno je potrebno« !
»Od velikonočne nedelje, 22. aprila (leta 1832) do prejšnje nedelje, 17.
junija, sem krstil 107 kristjanov, med katerimi je bilo le malo otrok, večina
pa odraslih in med njimi več starčkov, ki jim je Oče usmiljenja na robu groba
izkazal zveličavno milost svetega krsta. Ker je bilo prav spreobračanje ljudi k
veri v Boga edini nagib, da sem zapustil svojo domovino in vas in prišel v to
pusto deželo, si lahko predstavljaš, moja preljuba Amalija, kakšno neskončno
tolažbo in duhovno veselje uživam tukaj, ko vidim, kako lep uspeh daje Gospod
žetve mojemu misijonu. Nikoli se ne bom mogel Bogu zahvaliti, ker mi je dal to
milost, da sem prišel semkaj…. Če bi preostali čas svojega življenja ne mogel
storiti nič več kot to, da te
spreobrnjene Indijance v veri ohranim in utrdim, mi je
mnogo ljubše, da sem prišel semkaj, kot pa če bi ostal v svoji domovini«, je
zapisal rodni sestri v svojem 15. pismu
dne 29. junija 1832 škof Friderik Baraga, misijonar med Indijanci v Severni
Ameriki.
Baragova življenjska zgodba je rdeča nit letošnjega
poletnega oratorija za otroke. Otrokom in mladim se ob misli na Indijance hitro
sprošča domišljija: ni jih težko navdušiti za indijanske obleke, poslikave
obraza, perjanice, šotore, pletenje las v kite, kurjenje ognja, igre, življenje
v naravi...
Iz
odlomka Baragovega pisma je lepo razvidno, da ga med Indijance ni gnal
pustolovski duh ali turizem, ampak želja po pridobivanju duš za nebesa.
Baragova gorečnost naj prevzame tudi vse nas. Tisto »eno«, ki »je potrebno«,
je, da rastemo v veri v Boga in ljudem posredujemo Kristusovo veselo oznanilo.