Mlade kolesarke pred Marijo

Sredi torkovega dopoldneva v juliju sem na trg pod romarsko cerkvijo na Ptujski Gori prišel skupaj s štirimi mladimi kolesarkami, doma nekje s Štajerske – kolesa so postavile v senco manjšega drevesa in se želele odžejati. Oblečene so bile v enake majice z nekim napisom, ki ga nisem uspel prebrati.
Ker sem s trga najprej zavil na razgledno teraso ob cerkvi, da bi si ogledal lepo okolico, so omenjena dekleta v Marijino svetišče prišle pred mano. Tako sem jih ob vstopu v baziliko našel v sprednjih klopeh. Polglasno so skupaj že molile veroizpoved, nato pa rožni venec, vsaka po eno desetko. Molile so zbrano, brez hitenja in brez obračanja glav okrog sebe. Niso jih motili posamezniki, ki so radovedno hodili po cerkvi in si ogledovali oltarje in drugo cerkveno opremo.
S svojim ravnanjem, obnašanjem in pobožno molitvijo pred Marijo so mi polepšale dan. Redko se zgodi, da izletniki ali drugi obiskovalci v naših cerkvah za nekaj časa v klopi tiho obsedijo, zazrti v tabernakelj ali svetnika na oltarju – in molijo. Sploh pa, če gre za mlade ljudi. 
V času počitnic in dopustov obhajamo velik Marijin praznik – Marijino vnebovzetje. Mariji in lepemu sporočilu praznika ne želimo nameniti le »bežnega pogleda«, kot večina turistov pri obiskih cerkva. Vzemimo si čas za molitev, kot mlade kolesarke. Z zaupanjem stopimo, v prispodobi rečeno, pod Marijin plašč. Verska resnico o Marijinem vnebovzetju je vredna razmisleka – poveličana nebeška Mati navdaja v vseh časih svoje častilce s tolažbo in upanjem .